Pot sv. Jakoba v Sloveniji

Tokrat nas je romarska pot vodila na Pivško, po ozemlju nekdanje pražupnije Slavina.

V cerkvi sv. Štefana v Postojni nas je pozdravil in nam cerkev predstavil župnik in dekan Jožef Koren. Prezbiterij je sijal v razkošju, saj so v tednu pred veliko nočjo restavratorji odstranili odre. Cerkev je datirana v leto 1777 – naslednje leto bo praznovala 250-letnico. Zavetnik je sveti Štefan, ki mu družbo delata sv. Peter in sv. Pavel. V  medaljonih na stropu kupole so upodobljeni zavetniki vseh podružničnih cerkva razen sv. Elizabete Ogrske (priključena pozneje): sv. Katarina Sienska,  sv. Andrej, sv. Anton Padovanski in sv. Danijel.  Po romarskem blagoslovu in prigrizku ob kavi, smo se podali proti Rakitniku.

Rakitnik (prvič omenjen 731) ima vse, kar imajo veliki: državno cesto, železnico, letališče, kjer se je pred tridesetimi leti papež Janez Pavel II srečal s slovensko mladino, muslimansko molilnico, potok Stržen, ki teče v obe smeri: ob velikem deževju reka Pivka potisne vodo v nasprotno smer in pri vasi nastane eno od 17-ih Pivških presihajočih jezer, cerkev Marijine zaroke (ena od dveh pri nas), delo Andreja Herleina (leta 1789). V cerkvi stoji še en oltar sv. Notburge. Pred cerkvijo smo videli enega od 23 kamnitih križev, ki so prepoznavna kulturna in krajinska značilnost te pokrajine in kaže na kamnoseško tradicijo na Pivškem.

Pot smo nadaljevali do cerkve sv. Janeza Krstnika v Štivanu.  Žal si je nismo mogli ogledati od znotraj. Gre za župnijsko cerkev, ki je v soupravi župnije Slavina. Večkrat predelana, znana po poslikavah Mare Kralj (1937), žene Toneta Kralja.

Naslednja postanek smo si privoščili v cerkvi sv. Marjete v Kočah. Domačin Maks Lenarčič je slikovito opisal cerkev in njeno zgodovino. Pred cerkvijo smo prvič srečali kamnita pilastra vhodu v obzidje. V slavinski župniji  je cerkev sv. Marjete najmlajša, na njenem mestu je prej stala manjša cerkev, zgrajena v 17. stoletju in je bila posvečena isti zavetnici. Temeljni kamen zanjo so položili 3. junija 1862. Pri gradnji so domačini ohranili kar nekaj dragocenih sestavin stare cerkve, med drugim kamnite arhitekturne člene in vse tri oltarje. Glavni oltar naj bi v stari cerkvi izdelal umetnik Francesco Rottman, oltarno sliko svete Marjete pa je upodobil Janez Potočnik, gluhonemi slikar iz Krope. Glavni oltar je restavriran, sliki s stranskih oltarjev se še obnavljajo. Domačinka in dobrotnica Marija Kalister (skupaj z možem Janezom Nepomukom  Kalistrom) je darovala denar za izgradnjo nove cerkve iz hvaležnosti do Boga, ki je njuno gospodarstvo tako obilno blagoslovil. Finančno sta podpirala  gradnjo šol, skrbela za prenovo cerkva, izgradnjo vodnjakov, prebivalcem na Pivškem, ki so se znašli v raznih stiskah, ki so jih prizadeli požari in druge nesreče ter ubogim nasploh pa sta finančno pomagala.

Najdlje smo se zadržali v Slavini. Romarjev se je polotila utrujenost in lakota, svoje je dodala še pomladanska vročina, zato se je postanek še kako prilegel. Območje je bilo poseljeno že v pradavnini, o čemer pričajo izkopanine na okoliških gradiščih.

Mimo spomenika Josipu Gorupu plemenitemu Slavinskemu, revnemu nečaku Janeza Kalistra, ki se je šolal s stričevo pomočjo in postal verjetno najbogatejši Slovenec vseh časov. Bil je narodno zaveden, podjeten,  poslanec v deželnem zboru (dokler ni odstopil, ker »poslanci nimajo pojma o gospodarjenju«), mecen umetnikom (Fabianiju, Gregorčiču,…) in veliki graditelj: Grand Hotel Evropa in družinska grobnica na Reki, Mladika (dekliški licej) v Ljubljani, več stavb v  Trstu…  Spomenik stoji nasproti vaške šole, ki sta jo finacirala Kalistrova.

Obiskali smo cerkev Marijinega Vnebovzetja, osrednje župnijsko središče. Župnija je prvič omenjena v okoli 1360, tu pa naj bi stala cerkev že v 9.stoletju. Znana je tudi kot Marija na jezeru. Cerkev omenja tudi Valvasor in o vasi pove: “Slavina je velika in lepa vas”. Kot prafara in kaplanija ima Slavina bogato preteklost. Župnijska cerkev je triladijska, v njej pa najdemo nekaj biserov (stranski oltar Svete Trojice, narejen v Robovi delavnici, je krasil porušeno cerkev na Sveti Trojici), Goršičeve orgle iz 1867 in glavni oltar, ki je delo Mateja Langusa. Cerkev je v celoti obnovljena. Leta 1855 je na Pivškem razsajala kolera. Domačini so se zaobljubili, da bodo vsako leto 5. avgusta praznovali zaobljubljen dan, če bodo rečeni te nadloge. Obljubo držijo še danes in z njimi lep del doline. Domačin Leon Kernel nam je veliko povedal o krajih na Pivškem in o cerkvi, na koncu pa nam še zaigral na orgle pesem, ki je napisana za zaobljubljeni dan. 

• Glej, kot nekdaj Sveta Mati, ljudstva verna množica,
• zvesta ti želi ostati, o Marija Slavinska.
• Ti si naša pomočnica, ti si naših src gospa,
• našega rodu Kraljica, prosi za nas vse Boga.

Še dve znamenitosti naj omenim: Slavinski misal, iluminirani rokopisni kodeks za zaloško cerkev iz leta 1481 in izjemne cvetlične aranžmaje, ki cerkev krasijo iz tedna v teden.    

Po križevem poti čez vzpetino Škrnik, ki vas povezuje s Selcami (občina Pivka) smo prišli do cerkve Sv. Križa (17. stoletje). Prijazni domačin nam je predstavil  cerkev, ki jo krasijo trije oltarji  in skrb zanjo. Tudi ta cerkev je lepo obnovljena. Znana je po leseni spovednici iz 1770 leta, ki je tja verjetno priromala iz župnijske cerkve. Na poti  smo si od daleč pogledali vojaški poligon Poček, nad njim pa kraljuje cerkev na Sveti Trojici.

Na obisk Ekomuzeja se je bilo potrebno podati na drugo stran doline. V daljavi se je bohotil belo pobeljeni Snežnik. Poplačani smo bili z lepim pogledom iz razgledišča na del doline in ogledom muzeja. Spoznali smo še črni trn, ki s svojim belim cvetjem med prvimi prekrije dolino, in drevo, prekrito z nenavadnimi cvetovi, ki jih odvrže prej, kot požene listje – poljski brest.

Zadnji postanek smo namenili Pivki. Domačin Ernest Margon nam je predstavil kraj in za nas popeljal do pivškega studenca, za katerega ve le malo domačinov. Na Pivškem je bilo življenje odvisno od vode v vodnjakih in v studencih. Zadnji obisk smo namenili farni cerkvi sv. Petra (iz leta 1526), ki je odživela večja preurejanja v 20.stoletju. Cerkev krasijo trije oltarji, levi Marijin po zamisli arhitekta Plečnika. Kamniti glavni oltar je tabernakeljskega tipa s sv. Petrom kot papežem, ki sedi na prestolu.  Posebno lepa je poslikava prezbiterija in oken, ki so delo Staneta Kregarja.

Hvala Bogu in svetemu Jakobu za lep dan in varstvo na poti, Bog povrni prijaznim gostiteljem: Jožetu Korenu, Marjanu Možina, Maksu Lenarčiču, Leonu Kernelu, Stanetu Rožilovemu, Ernestu Margonu ter romarjem za vztrajnost in dobrovoljnost.  

Besedilo: Eva

Slike: Marija Rupnik, Eva

Lepo sončno jutro je obetalo lep dan. Kot je v navadi, se na velikonočni ponedeljek roma v Emavs, kot sta se vračala dva učenca domov in je bila njuna pot dolga okrog 11km. Naša je bila za kakšen kilometer daljša. Torej smo opravili ravno pravšnjo dolžino poti.

Tako kot sta se učenca srečala z Jezusom in je bil z njima prisoten celo pot, četudi ga nista videla, smo se tudi mi romarji in ostali, ki smo prisostvovali najprej pri sv. maši v cerkvi sv. Matije na Bučki, srečali ta dan z Njim.

Po maši smo se odpeljali v Škocjan, kjer smo spili jutranjo kavico in si ogledali spominsko vitrino Ignacija Knobleharja v gostilni Marinčič.

Obiskali smo še cerkev sv. Kancijana v Škocjanu in spomenik Ignacija Knobleharja, ki stoji pred cerkvijo. Prišel je čas in potrebno je bilo iti na pot. Pot nas je vodila čez naselje Hrastulje in naprej do Rese. Po rahlem vzponu smo prispeli do naselja Zaboršt, od tu pa do cerkve sv. Martina. Ker je bila ura 12 smo zapeli Angel gospodov. Nadaljevali smo do cerkve sv. Matije in počasi in zmerno do cerkve Roženvenske Marije na Stopnem, ki je tudi romarska cerkev. Včasih je bila tu se ena cerkev sv. Petra, ki pa je bila zaradi zelo slabega stanja v prejšnjem stoletju porušena. Tu smo si privoščili malo daljši počitek in malico. Imeli smo srečo, da je g. župnik poklical ključarja, da nam je odklenil vrata cerkve in smo si lahko ogledali tudi notranjost, molili in zapeli pesmi.

Čas je bil, da prehodimo še zadnji, krajši, del poti do našega izhodišča v Škocjanu.

Prijetno utrujeni, zadovoljni z opravljenim romanjem v Emavs je tako prišel tudi čas slovesa.

Hvala vsem , ki ste se udeležili romanja bilo mi je v veselje, da smo bili skupaj. Še posebej hvala Evi za pomoč pri organizaciji.

Mojca Kozlevčar

[Show slideshow]

Tradicionalno romanje na Žalostno Goro poteka iz dveh smeri.

IZ LJUBLJANE

Na tiho in obenem volilno nedeljo sem se z “jakobčki” podala na tri hribčke nad naseljema Jezero in Podpeč: Sv. Ano (484m), Sv. Jožefa (441m) in na Žalostno Goro (418m). Na vseh treh hribčkih so cerkve. Skupini desetih, ki je romanje začela pri kapeli Lurške Matere Božje na Rakovniku, prehodila Ljubljansko barje, sem se pridružila pri cerkvi Sv. Lovrenca nad vasico Jezero. Prijetno je bilo srečati nekaj starih, večinoma pa novih “jakobčkov” in pot nadaljevati skupaj. Hribčki so nizki, hitro osvojeni, razgledi z njih pa lepi – posebej na Ljubljansko barje in Polhograjske hribe …

Na Žalostni Gori stoji mogočna baročna cerkev Žalostne Matere Božje, ki je bila v 18. stoletju pod oblastjo kartuzijanskih menihov, ki so imeli samostan v Bistri. Tam se nam je pridružilo še nekaj drugih Jakobovih romarjev, od katerih so nekateri priromali iz Logatca, nekateri po so se tja pripeljali. Med slednjimi je bila tudi Marjeta Rigler, snovalka poti sv. Jakoba po Sloveniji (skupaj s pokojnim možem Metodijem) ter Društva prijateljev Poti sv. Jakoba v Sloveniji. Ob sramežljivem soncu in mrzlem vetru se je odvil pomenljiv križev pot ob kapelicah, v katerih so posamezne postaje in ki so sestavni del cerkvenega obzidja. Romarsko sveto mašo je daroval Sebastjan Likar, župnik na Ježici.

Napovedanega dežja ni bilo, vzponov in spustov na poti malo, kilometrov dovolj, sonca nekaj, veter pa vseskozi. Miren, izpolnjen dan v pomladno dehteči naravi in v prijetni družbi je bil dobra priprava na prihajajočo Veliko noč in večerno spremljanje izida volitev.

Milena Bevc

IZ LOGATCA

Iz Logatca – prvič sama, a ne osamljena. Nekaj dežnih kapelj je v mrzlem jutru pomenilo blagoslov ob odhodu na pot, ki vodi pretežno po gozdu prav do Retovja na Verdu, kjer izvira reka sedmih imen – Ljubljanica. Po višini vode lahko sklepamo, da vlada suša.  Po prečkanju avtoceste je mogoče pot nadaljevati po asfaltu ali po gozdu. Tokrat sem prvič izbrala gozd in malce gor malce dol, malce po stezi, malce po vlaki, in malce kar počez prispela v Bistro. Tam se je poslovilo sonce in okrepil veter. V piceriji Vidic v Borovnici sem prosila za vodo in ob pogledu na keramično ploščico s školjko in puščico s Francoske poti v Španiji, ki je bila na vidnem mestu pri točilni mizi,  mi je zaigralo srce.    Od Borovnice dalje se pot vije pretežno po trasi nekdanje železnice. Na Paškem mostu sem si privoščila malce počitka. Pogled na cerkev sv. Nikolaja je vedno nekaj posebno lepega: letos se še niso bohotile cvetoče češnje, je pa cvetel in omamno dišal ringlo.

Na Žalostni Gori – letos že šestnajstič, je vedno posebno lepo. Veselila sem se srečanja z romarskimi prijatelji, ki so prišli iz Ljubljane. Nekaj novih obrazov je bilo opaziti med njimi. Zame so ta srečanja pravi Božji dar. Križev pot s pomenljivim besedilom in sveta maša s postnim nagovorom so okronali lep romarski dan.

Eva Čeč

 Fotografije: Milena Bevc, Urša Rigler, Eva Čeč

[Show slideshow]